Terenski-viličarjipotrebo po nakladanju, razkladanju in transportu materialov, ki imajo skupno značilnost: transportne lokacije so običajno neenakomerne.
Gradbena cesta je lahko tlakovana z gramozom, ki se po dežju spremeni v blato; površine gramoznice so neravne, po prehodu vozil puščajo sledi; kmečke ceste so močno pod vplivom vremena, s povsem različnimi voznimi pogoji v sončnem in deževnem vremenu.
Medtem ko je teža tovora vsekakor pomembna, ko viličar dvigne tovor, je pravi izziv sam teren.
Na gladkih površinah je vpliv na vozilo relativno majhen. Na luknjah, makadamu, blatu ali pobočjih pa postane situacija bolj zapletena. Razlike v nadmorski višini povzročajo poskakovanje vozila, mehka podlaga vpliva na oprijem pnevmatik, nakloni pa otežujejo vožnjo in zaviranje. Pri prenašanju bremen se skupna teža viličarja poveča, položaj tovora pa premakne tudi težišče vozila.
Zato je treba pri načrtovanju terenskih-viličarjev močno osredotočiti na terenske zmogljivosti.
Večja oddaljenost od tal je očiten dejavnik. Na zunanjih cestah so pogosto štrleče skale, kolesnice in neravne površine. Zadostna razdalja med šasijo in tlemi omogoča vozilom lažje prečkanje teh odsekov. Pnevmatike ne bi smele biti zasnovane samo za-nosilnost; zagotavljati morajo tudi ustrezen oprijem in odpornost proti obrabi glede na dejanski teren. Vožnja po blatnih ali makadamskih cestah predstavlja drugačne izzive kot vožnja po asfaltiranih površinah.
Na pogonski sistem vplivajo tudi razmere na cesti. Ko vozite po mehkih makadamskih cestah ali makadamskih pobočjih, morajo pnevmatike vzdrževati zadosten oprijem za učinkovit prenos pogonske sile na podlago. Štiri{2}}kolesni pogon je v teh situacijah običajen, njegov namen pa je zagotoviti boljši oprijem.
Vendar terenskih-zmogljivosti ni mogoče v celoti pojasniti z enim samim parametrom.
Na primer, isti naklon bo različen za prazno vozilo v primerjavi s tistim, ki prevaža več ton tovora. Suhe, čvrste površine se prav tako razlikujejo od mokrih, spolzkih površin po dežju. Teža tovora, njegova lokacija, naklon in stanje pnevmatik vplivajo na dejansko zmogljivost vozila.
Zato se lahko pri pregledu specifikacij terenskih viličarjev podatki, kot so največja sposobnost vzpona, oddaljenost od tal in nazivna obremenitev, uporabijo kot referenca, vendar se ne smejo ločiti od dejanskih delovnih pogojev. Zlasti za upravljanje na klančini se specifikacij ne sme jemati kot standard za vsakodnevne operacije preprosto zato, ker specifikacije navajajo, da je mogoče doseči določen naklon.
Terenski-viličarji morajo pogosto delovati v okoljih z nepredvidljivimi spremembami.
Ceste na gradbiščih se z napredovanjem projekta spreminjajo, površine gramoznic se nenehno spreminjajo zaradi pogostega prometa vozil, na kmetijske operacije pa vplivajo letni časi in vreme. Cestne razmere, s katerimi se sreča oprema, se lahko vsak dan razlikujejo.
To je tudi točka, ki jo pri izbiri-terenskega viličarja zlahka spregledamo.
Ko stranka dobavitelju reče "Potrebujem 3-tonski viličar," je mogoče določiti samo približno težo blaga. Če se zagotovi več informacij na kraju samem, kot so vrsta blaga, zahtevana višina dviga, ali so tla zemlja ali prod, ali obstaja klančina, ali je potrebno delovanje v deževnem vremenu in dnevni obratovalni čas, bo izbira opreme veliko natančnejša.
Pri terenskih-viličarjih se nosilnost nanaša na težo blaga, mobilnost pa na teren, po katerem bo blago prečkalo.
Idealni delovni pogoji za-terenski viličar niso nujno najbolj gladke površine, temveč mesta, kjer mora oprema prenesti blago neposredno na gradbišče, da dokonča prevoz.
