Med-terenskimi viličarji nekateri uporabljajo-ogrodje iz enega kosa, drugi pa zgibno strukturo. Oba tipa se uporabljata na neasfaltiranih cestah in zahtevnih terenih, vendar se njuni strukturi karoserije razlikujeta.
Zakaj imajo terenski{0}}viličarji različne oblike? Odgovor je preprost: različne strukture karoserije so predvsem zato, da se prilagodijo različni splošni zasnovi stroja in operativnim zahtevam.
Struktura iz enega-dela poveča celovitost stroja.
Enodelni-terenski{1}}viličarji običajno uporabljajo-ogrodje iz enega kosa, okoli katerega so razporejeni motor, pogonski sistem, dvižni sistem in druge komponente. Med premikanjem vozila, krmiljenjem in prenašanjem-obremenitev okvir nosi znatne strukturne obremenitve. Za terenske-viličarje delovno okolje ni tako ravno kot običajno skladišče. Makadamske ceste, makadamske ceste, rampe in neravni tereni izpostavljajo okvir in šasijo udarcem in obremenitvam iz različnih smeri.
Eden ključnih premislekov pri oblikovanju-strukture iz enega kosa je zagotoviti razumno splošno prileganje med okvirjem, osmi, dvižnim sistemom in drugimi komponentami. To zagotavlja-nosilnost ob izpolnjevanju zahtev-terenske vožnje.
Vendar si tega ne bi smeli razlagati preprosto kot "-okvir iz enega kosa je vedno bolj stabilen." Stabilnost vozila je povezana tudi z medosno razdaljo, širino koloteka, skupno porazdelitvijo teže, težiščem tovora, višino dviga in dejanskimi pogoji delovanja.
Zgibne strukture spremenijo krmilni mehanizem vozila.
Zglobni{0}}terenski viličarjiuporabite drugačno zasnovo okvirja. Sprednji in zadnji okvir sta povezana z zgibnim mehanizmom, kar povzroči relativno rotacijo med njima med krmiljenjem.
To se bistveno razlikuje od običajnih-vozil s krmiljenjem sprednjih koles.
Pomen zgibne strukture ni samo v tem, da naredi vozilo "bolj okretno pri zavijanju", ampak kar je še pomembneje, spremeni celotno krmiljenje vozila. To omogoča celovitejšo zasnovo, ki upošteva dejavnike, kot so točka zgiba, dimenzije okvirja in razporeditev osi.
Ta struktura je še posebej uporabna za opremo, ki deluje v okoljih z omejenim prostorom ali znatnimi spremembami lokacije. Zgibna konstrukcija seveda pomeni tudi, da sam zglobni mehanizem postane ključna povezovalna točka v vozilu. Sestavni deli, kot so zglobni zatiči, puše in hidravlični krmilni mehanizmi, morajo prenesti obremenitve, ki nastanejo med delovanjem vozila. Zato ne moremo spregledati strukturne trdnosti, natančnosti izdelave in rednega vzdrževanja.
Zakaj ne bi uporabili enotne strukture?
Ker delovni pogoji-terenskih viličarjev niso povsem enaki.
Nekateri viličarji se ukvarjajo predvsem s pretovarjanjem težkega materiala, kar zahteva natančno preučitev nosilnosti, moči in ujemanja podvozja. Drugi morajo pogosto vstopiti v-območja z omejenim prostorom, pri čemer postavljajo različne zahteve glede krmiljenja in manevriranja.
Postavitev ključnih komponent vpliva tudi na končno celotno strukturo. Zato razlikovanje med unibody in zgibnimi viličarji ni le stvar "starega proti novemu", niti ni mogoče oceniti, kateri je boljši, ne da bi upoštevali določen model.
Struktura šasije je v bistvu del celotne zasnove stroja.
Iz zgradbe terenskega-viličarja lahko vidimo, da morajo načrtovalci hkrati upoštevati nosilnost, hod, krmiljenje, prenos moči in delovno stabilnost. Sprejeta končna struktura zahteva celovito zasnovo, ki temelji na postavitvi opreme, zahtevah glede obremenitve, delovnem okolju in splošnih parametrih stroja.
Zato je treba pri izbiri-terenskega viličarja poleg osredotočanja na nazivno obremenitev in višino dviga nadalje razumeti strukturo okvirja opreme, vrsto pogona, način krmiljenja in dejanske pogoje delovanja. Šele ko se ti parametri ujemajo, je mogoče zmogljivost opreme resnično realizirati na-namestitvi.
